Globalni problem virtualne vode

Virtualne vode ne beležijo vodni števci, saj ne izvira iz domačega vodovodnega omrežja, temveč je posredno prisotna v izdelkih in storitvah, ki jih dnevno kupujemo in uporabljamo. Tesna povezanost virtualne vode s pretirano potrošnjo postaja čedalje bolj pereč globalni problem, saj številne študije dokazujejo, da so zaradi izvoza surovin in izdelkov iz držav v razvoju močno ogroženi njihovi že tako omejeni vodni viri.

Vodni odtis posameznika torej ne obsega le neposredne dnevne porabe vode iz vodovoda, temveč tudi vso virtualno vodo, ki jo posameznik nevede porabi z dnevnimi nakupi hrane in drugega blaga.

Med največje svetovne porabnike vode se uvrščajo ZDA, Avstralija, Italija, Japonska in Mehika, kjer dnevno porabijo precej več kot 300 litrov vode na prebivalca, medtem ko so na dnu lestvice države Mozambik, Ruanda, Haiti, Etiopija in Uganda, kjer dnevno porabijo manj kot 15 litrov vode na prebivalca. 

Za izračun vodnega odtisa države seštejemo vso porabljeno vodo in virtualno vodo, ki je prisotna v uvoženem blagu in storitvah, temu pa odštejemo količino virtualne vode, ki jo povzroči izvoz domačega blaga in storitev.

Razvite zahodne države s svojo pretirano potrošnjo aktivno podpirajo ekološke katastrofe, ki so posledica pomanjkanja vode. Evropska unija zaradi uvoza uzbekistanskega bombaža prispeva k izginjanju Aralskega jezera, ki se izsušuje zaradi intenzivnega namakanja bombažnih nasadov. Razvite države morajo zaradi tega razmisliti, kako njihov vodni odtis vpliva na preostali svet, saj nenehna rast povpraševanja povzroča ogromne pritiske na področja, ki že tako trpijo za pomanjkanjem vode.

Iz tega vidika so zelo na mestu tudi zahteve po označevanju lestvic porabe virtualne vode na živilih in drugih izdelkih, podobno kot se danes označujejo energijski razredi na gospodinjskih aparatih.