dr. Janez Potočnik, evropski komisar za okolje

EG: V svoji prezentaciji na Blejskem strateškem forumu ste poudarili, da je voda eden najpomembnejših sodobnih okoljevarstvenih izzivov. Kateri vidiki vodne problematike so še posebej izpostavljeni in kakšne so vaše izkušnje pri obravnavi vodne problematike na različnih ravneh odločanja?

Vodna problematika ima seveda več razsežnosti, zato so potrebne različne rešitve. Za države v razvoju je tako prednostna naloga doseganje razvojnih ciljev tisočletja, torej prepolovitev števila ljudi, ki nimajo dostopa do čiste in pitne vode in osnovne sanitarne oskrbe do leta 2015. V razvitih državah pa se moramo osredotočiti na trajnostno rabo vodnih virov.
 
Ključni del evropske zakonodaje na področju vode je Okvirna direktiva o vodah, ki izvaja načela integriranega upravljanja z vodnimi viri in poskuša na racionalen način uskladiti zakonito rabo vode v porečjih. V teku je tudi sprejetje načrtov upravljanja porečij držav članic EU, ki je ključnega pomena. Nujno pa je poiskati tudi druge instrumente za reševanje nastajajočih vprašanj, kot sta pomanjkanje vode in suše, poplave ter posledice podnebnih sprememb.

Do leta 2012 bo Komisija predstavila Načrt za ohranjanje voda v Evropi, ki bo ocenil izvajanje in dosežke sedanje politike ter ugotovil vrzeli in pomanjkljivosti. Prav tako bo spremljal ranljivost vodnega okolja in skušal določiti ukrepe in orodja, ki bodo potrebni na številnih področjih za zagotovitev dolgoročne trajnostne uporabe kakovostne vode v EU.
 
Po izkušnjah, ki jih imamo, je treba z vodo upravljati na lokalni ravni. Zato so globalne razprave pomembne predvsem za vzpodbujanje regionalnega in lokalnega dialoga in osredotočanje na izmenjavo dobrih praks. Urejanje voda na svetovni ravni ni mogoče, vendar je treba posebno pozornost nameniti državam, ki si delijo porečja, saj zaradi pomanjkanja dialoga lahko pride do resnih geo-političnih sporov. Pomembno je slediti načelu "misli globalno, deluj lokalno". Kot primer lahko navedem načrt za zahodno Afriko, kjer so posamezne države zadolžene za izvajanje programov. Medtem ko se lahko skupna načela razvijejo za celotno regijo, mora biti izvajanje preneseno na lokalno raven. Izkušnje iz regionalnih razvojnih programov EU v državah AKP (afriških, karibskih in pacifiških državah) kažejo, da prav nespoštovanje tega načela lahko pripelje do neučinkovitosti in problemov.

EG: Združenje EcoGuerilla v mednarodnem letu biotske raznovrstnosti izvaja projekt Ekologične novice o vodah v luči biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb, s katerim želimo omenjeno globalno problematiko predstaviti slovenski javnosti na izviren in zanimiv način. Kaj menite o takšnih komunikacijskih kampanjah? Ali se ljudje zaradi svojih vsakodnevnih problemov premalo zavedajo resnosti položaja na področju vode in biotske raznovrstnosti?

Dandanes smo dobesedno bombardirani z raznoraznimi kampanjami, sporočili in informacijami, tako da moraš biti izviren, če želiš, da ljudje dejansko slišijo tvoje sporočilo. To smo poskušali doseči v letošnjem letu z našo kampanjo na temo biotske raznovrstnosti, ki je z uporabo ideje prizorišča zločina želela predstaviti izgubo biotske raznovrstnosti. Ne zadostuje več, da ljudi samo informiramo o stanju, ne glede na to kako resno je. Če želiš resnično stvari spremeniti, moraš biti prepričljiv. Sam zato podpiram vsak pristop, ki je iznajdljiv, zanimiv, ki uporablja izvirne ideje, pristop, kot ga opisujete v vašem vprašanju. Kar zadeva ozaveščanje pa ni nobenega dvoma, da ozaveščenost o problemih, povezanih z biotsko raznovrstnostjo, narašča – denimo še pred nekaj leti večina ljudi v Evropi ni vedela kaj je biotska raznovrstnost, v zadnjem času pa se je to spremenilo. Vendar še vedno ostaja vprašanje ali je to zavedanje na dovolj visoki ravni? Po mojem mnenju še ni...

EG: Letos se je največ govorilo o nacionalnem načrtu upravljanja voda, porečij ter raznih evropskih direktivah o vodnih strategijah. Gre pri vsem predvsem za visoko retoriko in nizko implementacijo?

Mislim, da ne. Prav imate, ko pravite, da se je letos veliko govorilo o načrtih in programih, vendar ti ne nastanejo kar iznenada. Že omenjena Okvirna direktiva o vodah je bila sprejeta leta 2000 in njen cilj je zagotoviti dobro kakovost oziroma dobro stanje za vse naše vode do leta 2015. To pa vključuje postopen pristop. Eden od korakov je bilo sprejetje potrebnih načrtov in programov za doseganje zastavljenih okoljskih ciljev. Države članice so morale svoje načrte sporočiti Komisiji do marca letošnjega leta. Do zdaj smo prejeli več kot 100 načrtov, pričakujemo pa jih še več, saj nekaj držav EU še ni izpolnilo svoje obveznosti.
 
Je morda izvajanje zakonodaje (pre)počasno? Morda, a zavedati se moramo, da ima vsaka direktiva svoj ritem uresničevanja, ki ga moramo pozorno spremljati. To je resen projekt, ki ne sme biti narejen v naglici. Še toliko bolj pomembno pa je, da sta ustrezno izvajanje in učinkovito izvrševanje zakonodaje pomembna dejavnika našega političnega odločanja.

Ne smemo pa tudi pozabiti, da je bil velik napredek že dosežen z drugimi deli zakonodaje, povezanimi z vodo. Taka je, npr. Direktiva o komunalnih odpadnih vodah iz leta 1991, ki ureja zbiranje odpadnih voda (stopnja skladnosti s predpisi nad 95%) in čiščenje odpadnih voda (stopnja skladnosti s predpisi nad 85%). Komisija tudi redno objavlja poročila o napredku, kot so tudi letna poročila o kopalnih vodah, ki kažejo skladnost naših obalnih plaž s predpisi, ki je nad 95%.

Raziskave EU so potrdile, da je voda ključnega pomena za državljane. Evropejci imajo glede kakovosti in razpoložljivosti vode visoka pričakovanja, in prav je tako. Zakonodaja EU s področja voda zagotovo pomaga pri uresničevanju teh ciljev.

EG: Javnost je spričo ekološke katastrofe v Mehiškem zalivu, ki se lahko ponovi kjerkoli na svetu, upravičeno zaskrbljena zaradi realnega stanja in neodgovornega razpolaganja z okoljem s strani multinacionalk in korporacij, ki imajo obenem ogromna finančna sredstva in vpliv. Ali občutite pritiske raznih gospodarskih lobijev pri svojem delu?

Lobiranje razumem kot povsem normalen del svojega posla. Moja dolžnost je prisluhniti podjetjem, razumeti njihove skrbi in težave, je pa moja dolžnost prisluhniti tudi vsem drugim, denimo nevladnim organizacijam. Vendar pa to ne pomeni tudi, da sledim njihovim željam. Vsaka odločitev mora biti skrbno pretehtana, pri čemer so mi v pomoč predvsem strokovno podkovani sodelavci in sodelavke v direktoratu in kabinetu. Pritiskom se torej ne moreš izogniti, moraš pa jih nadzirati in upravljati, predvsem pa ravnati odgovorno.

EG: Slovenija se ne more strinjati s plinskima terminaloma na lokacijah Žavlje in off-shore ter infrastrukturo, ki jo predlaga Italija, saj ogroža naše okoljske cilje o trajnostnem razvoju morja in obale v Sloveniji. Čezmejni vpliv ni sprejemljiv zaradi vpliva na okolje, biotsko raznovrstnost, promet, varnost, prebivalce, zdravje, krajino in socio-ekonomske razmere (turizem, marikulturo, ribištvo) - kako to komentirate in kakšen bo po vašem mnenju razplet zgodbe?

Vem, da Italija načrtuje izgradnjo dveh plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, v Žavljah in na morju. Trenutno nobeden od projektov še ni odobren in presoje vplivov na okolje še potekajo. In tudi poznam slovenske pomisleke glede možnih posledic tega projekta.

Komisija spodbuja obe strani, naj nadaljujeta dialog in poskušata vsa odprta vprašanja v zvezi s tem projektom rešiti dvostransko v okviru čezmejnega postopka presoje okoljskih vplivov, ki jih urejata Direktiva o presoji okoljskih vplivov in Espoo konvencija. Poleg dialoga pa Komisija vzpodbuja tudi stalne stike med Slovenijo in Italijo, da bi tako državi izboljšali medsebojno izmenjavo informacij. Ključna naloga Komisije je zagotoviti spoštovanje pravil, ki so dogovorjena in zapisana v Direktivi o presoji okoljskih vplivov. Direktiva je predvsem proceduralne narave in določa pravila, ki zahtevajo celovito upoštevanje okoljskih vplivov pri planiranju izgradnje projektov in pravila, ki zahtevajo, da je celoten postopek izveden pregledno in da imajo vse zainteresirane stranke potrebne informacije. Seveda Komisija vsa dogajanja pozorno spremlja in pri svojih nadaljnjih korakih upošteva vse razpoložljive informacije, tako od obeh  vlad, kot tudi od civilne družbe.

Naj omenim še, da bi bilo dobro sodelovanje italijanskih in slovenskih oblasti koristno tudi zato, da bi lahko bolje izkoristili obstoječe možnosti za sofinanciranje EU za okolje v okviru regionalnih programov na področju severnega Jadrana. Po informacijah, ki jih imam od svojega kolega, ki je odgovoren za regionalno politiko, obstajajo namreč neporabljena sredstva v italijansko-slovenskem čezmejnem programu, kakor tudi različni nadnacionalni programi na tem področju, zato bi bili dobri predlogi dobrodošli. Tudi predlogi, ki bi skušali na konstruktiven in odgovoren način sistematično in dolgoročneje nasloviti ta okoljsko občutljivi del Jadrana, ki si ga sosedje delimo.

EG: Marca letos je Monako predstavil predlog o prepovedi mednarodne trgovine z modroplavuto tuno in njen vpis na seznam visoko ogroženih živalskih vrst. Nad zavrnitvijo predloga s strani CITES ste bili razočarani tudi osebno, saj ste opozorili, da neukrepanje pomeni konec te vrste. Posebej dramatično stanje je v Sredozemskem morju, kaj boste ukrenili glede tega?

EU je glede zaščite navadnega tuna na zasedanju CITES marca 2010 zavzela jasno stališče in čeprav predlog za vključitev vrste na seznam I ni bil uspešen, so zaveze EU, da sprejme potrebne ukrepe za obnovitev navadnega tuna, še vedno veljavne. Skupaj s komisarko Mario Damanaki bova zagotovila, da bo Komisija predstavila ambiciozne ukrepe na zasedanju Mednarodne komisije za ohranitev navadnega tuna (ICCAT), ki bo novembra letos.

Komisija bo podprla znanstveno utemeljene ukrepe, ki zagotavljajo verodostojno in učinkovito zaščito te občutljive vrste. Posebno pozornost bomo namenili ravni celotnega dovoljenega ulova in režima, ki velja v drstiščih. Upam, da bodo rezultati tega srečanja prinesli dobre rezultate, ki bodo prispevali k dolgoročnemu preživetju te vrste pa tudi ribiškega sektorja, ki je seveda odvisen od dolgoročno stabilnih zalog.

Zasedanje ICCAT bo tudi pomemben preizkus tega, ali lahko regionalne organizacije za upravljanje ribištva učinkovito dosežejo svoj cilj, torej vzpostavitev strožjih ukrepov za ohranitev morskih vrst, ki so bile predmet prekomernega ribolova že več desetletij. Če rezultati ne bodo dovolj dobri, potem ni izključeno, da bo predlog za zaščito navadnega tuna ponovno uvrščen na dnevni red na naslednjem zasedanju CITES, ki je (žal šele) leta 2013.

EG: Novo poročilo na področju biotske raznovrstnosti, ki ga je finančno podprla Evropska komisija, poudarja, da je lahko biotska raznovrstnost velika poslovna priložnost na trgu, ki naj bi bil do leta 2050 vreden od 2.000 do 6.000 milijard ameriških dolarjev. Kaj konkretno pričakujete od letošnjega oktobrskega vrha v okviru konvencije o biološki raznovrstnosti v japonski Nagoji?

Gre za poročilo Ekonomika ekosistemov in biotske raznovrstnosti (The Economics of Ecosystems and Biodiversity - TEEB), ki ga financirajo Komisija in posamezne države članice. Začetek te študije sega v leto 2007, končno poročilo pa bo predstavljeno na zasedanju Konvencije o biotski raznovrstnosti v Nagoyi. Rezultati tega poročila kažejo na pomemben prispevek ekosistemskih dobrin in storitev h gospodarski blaginji.

Nobenega dvoma ni, da je nadaljevanje propadanja in izgube ekosistemov v veliki meri posledica dejstva, da so gospodarske vrednosti teh dobrin in storitev pri načrtovanju in razvoju običajno spregledane. TEEB ponuja številne konkretne primere naložb v ohranjanje in celo obnavljanje narave, ki so trajnostne in stroškovno bolj učinkovite v primerjavi s tehnološkimi popravki, pri tem pa našteva številne koristi tako za naravo kot za ljudi. Poročila te študije si lahko pogledate na spletni strani TEEB.

Čeprav bo končno poročilo študije TEEB objavljeno šele v Nagoyi, pa že zdaj vpliva na mednarodne pogovore o biotski raznovrstnosti in upam, da bodo ta priporočila vključena tudi v rezultate sestankov v Nagoyi. Upam tudi, da bodo priporočila vključena v programe na nacionalnih ravneh. To bi bil resnično pravi dosežek.

EG: Čedalje pogostejša tema postaja odpiranje novih zelenih delovnih mest. Kateri poklici so že/bodo najbolj iskani v bližnji prihodnosti? Kaj bo za napredek na tem področju storila Evropska komisija?

Predsednik Barroso je v svojem nedavnem govoru o stanju Unije pozval Evropo k zeleni rasti za ustvarjanje delovnih mest. Cilj je ustvariti 3 milijone "zelenih delovnih mest" do leta 2020. Okoljska politika je že privedla do ustvarjanja delovnih mest, povezanih s čistejšimi in učinkovitejšimi izdelki in storitvami – t.i. zelena delovna mesta. Od leta 2000 je bilo povečanje delovnih mest v eko-industriji 7%. Te industrije pomembno prispevajo h gospodarstvu EU z letnim prometom okoli 329 milijard evrov kar je približno 2.5% bruto družbenega proizvoda EU, in neposredno zaposlujejo 3.4 milijona ljudi.

Obstaja pa možnost za še večjo rast. Lep primer so obnovljivi viri energije, kjer se ocenjuje, da bo doseganje cilja 20% obnovljive energije v končni porabi energije zagotovilo povečanje zaposlovanja za 410.000 delovnih mest. Poleg inovativnih tehnologij obstajajo tudi možnosti za inovativne nove trge – kot so tisti za nakup odpadkov, ki so dragocen vir, ali rast v podjetjih, povezanih z dejavnostmi na področju podnebnih sprememb. Ne smemo pozabiti, da zdravo okolje pomeni veliko delovnih mest v različnih sektorjih - od ekološkega kmetijstva do ekološkega turizma. In končno, mnoge od najbolj pomembnih sprememb bodo prišle v obliki okolju prijaznejših že obstoječih delovnih mest. Podjetja v EU že zdaj prepoznavajo poslovno priložnost in se usmerjajo v ustvarjanje zelenih delovnih mest. EU je vodilna v svetu na področju ekoloških tehnologij, ki uživajo svetovni tržni delež nad 30% z okoljskim blagom in storitvami. Seveda pa so tudi potrošniki tisti, ki vzpodbujajo te premike. Ti so vedno bolj zainteresirani za nakup ekoloških izdelkov in se zavedajo dolgoročnega potenciala varčevanja ob nakupu energetsko učinkovitih naprav.

Vendar pa trg sam po sebi ne bo prinesel želenih rezultatov. Ustvariti moramo prave pogoje na trgu, da se to zgodi. V praksi to pomeni spremembo cenovnih signalov, npr. z okoljskimi davki in prispevki ali s pomočjo programov, kot je sistem trgovanja z emisijami. Prav tako moramo podpirati okoljske tehnologije s pomočjo programov, kot je npr. akcijski načrt okoljskih tehnologij - zagotavljanje proizvodnje in potrošnje, ki so bolj učinkovite in okolju prijazne. "Zelene službe" pa zahtevajo tudi "zelene (okoljske) veščine" in pomanjkanje usposobljenih delavcev na nekaterih področjih je že postal problem. Zagotavljanje novih znanj in veščin bo omogočilo lažji prehod in bolj kakovostna in produktivna delovna mesta. Prav tako mora biti trg dela dovolj prožen, da zagotovi ta prehod, da strukturne spremembe postanejo priložnost in ne grožnja. Imamo pa seveda tudi okoljsko zakonodajo, ki določa standarde in zagotavlja varovanje našega okolja. Prizadevanje EU za učinkovito gospodarjenje z viri in energijo bi moralo prispevati k močnejšemu gospodarstvu in povečanju števila delovnih mest. Obstaja veliko načinov za to in Evropska unija ima pomembno vlogo pri zagotavljanju, da bodo države članice izmenjale najboljše prakse in se učile druga od druge.