Igor Povšnar, saturacijski potapljač

EG: Kdaj si odšel v ZDA? Nam lahko opišeš delo profesionalnega potapljača na naftnih ploščadih? Dela vam najbrž ne zmanjkuje, kot se to dogaja pri nas v Sloveniji?

V ZDA sem odšel leta 1999 in se takoj vpisal na šolo za komercialno potapljanje v Los Angelesu, ki sem jo tudi uspešno zaključil. Od leta 2000 dalje se potapljam kot komercialni potapljač. Povprečna globina potopov je okrog 70m, najglobji potopi pa sežejo do 250m.

Po orkanu Katrina je bilo prek 225 naftnih ploščadi poškodovanih, od tega 45 potopljenih, zato imamo zaenkrat veliko dela tako s sanacijo kot tudi z rednim vzdrževanjem naftnih platform. Sam sem odgovoren za podvodno sestavljanje konstrukcije naftne platforme ter za različna vzdrževalna dela na velikih globinah.
 
Ko sem pripravljem na delo, se odpravim v zvon, s katerim me spustijo na delovno globino, kjer preživim približno pet ur. Za tem sem še pet ur rezervni potapljač v zvonu, nato pa me dvignejo na površino, kjer sem 12 ur v komori. Delo poteka 24 ur na dan v 12 urnih izmenah. V komori in v vodi dihamo posebno plinsko zmes, saj je zrak toksičen. Po zaključku potapljaškega cikla preživim še trideset dni v komori, ki je pod istim pritiskom kot delovna globina.

EG: Tvoje profesionalne obveznosti so vezane na naftno industrijo, ki obremenjuje okolje. Izlitje nafte, kot ga je povzročila družba BP, je pokazalo kako tvegana in umazana je ta industrija v resnici in kakšno ceno smo zanjo pripravljeni plačati. Kakšno je tvoje mnenje?
 
Naftna industrija je zagotovo umazana, čeprav obstajajo tudi številne regulacije in predpisi, ki omejujejo dejavnost naftnih podjetij. Žal naftna podjetja včasih prikrijejo ali prikrojijo kakšne podatke, katerih razkritje bi jih sicer stalo veliko denarja, kot se je to zgodilo v primeru BP-jevega izlitja. Navsezadnje pa se zgodi, da se tako ali tako vse izve in naftna podjetja dejansko plačajo kazni za naftna izlitja, te pa so visoke že v primeru enega litra izlite nafte. To podjetja spodbuja k sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in oblastmi.

EG: Kako je z življenjem v morju? Katere nenavadne morske živali srečuješ med delom v Mehiškem zalivu in ali je voda ob ploščadi zelo onesnažena?

Voda ob naftnih ploščadih je kristalno čista prav zaradi prej omenjenih regulacij in predpisov. Nafta iz poškodovane BP-jeve vrtine je bila izlita v globoki vodi, kjer se naftne ploščadi ne postavljajo oziroma so to plavajoče platforme, katerim je približevanje zaradi varnosti prepovedano. Globokomorske platforme so na dno zasidrane ali pa jih poganjajo motorji. Seveda na ploščadih veljajo strogi predpisi za osebje glede varnosti in obnašanja nasploh. Naftne ploščadi delno delujejo na obnovoljive vire energije, saj jih je veliko opremljenih s sončnimi paneli ali plinskimi generatorji. So pa platforme umetni koralni grebeni kar pomeni, da so polne življenja in rib vseh sort, globje ko gremo, večje so (smeh).

EG: Vse več raziskav opozarja na veliko prisotnost plastike v oceanih. Dokazano je, da plastika ob razgrajevanju sprošča v morje bisfenol A, ki je potencialno zelo nevarna kemikalija. Nekateri govorijo celo o plastični morski juhi, ki kroži z morskimi tokovi.

Občasno vidimo na površju morja plastične odpadke, predvsem različne ostanke embalaže in smeti, ki jih ustvarjajo potniške ladje. Posebej veliko odpadkov pa je na zahodni obali Teksasa.

EG: Kakšna je okoljska ozaveščenost Američanov, če jo primerjaš z našo? Ali so Američani zasvojeni z nafto? Opažaš kakšne spremembe, se ljudje odločajo za manj potratne avtomobile, električne ali hibride?

Američane zelo zanimajo investicije v zeleno tehnologijo in predvsem v cenejšo energijo, vendar trenutna stopnja tehnologije še ne omogoča dejanske 100-odstotne tranzicije na okolju prijaznejše oblike transporta in oskrbe z energijo. Amerika je velika, ljudje potrebujejo prevoz na dolge razdalje, zato imajo velike avtomobile, ki tudi veliko porabijo. Električni avtomobili pa imajo doseg do 100 km in so za ameriške razmere iz tega vidika precej neuporabni.

EG: Fundacija Brad Pitta je New Orleansu obnovila sosesko Lower 9th ward, kjer živijo ekonomsko najšibkejše skupnosti. Živiš blizu New Orleansa, kako je bilo med orkanom Katrina?

Razmere so bile res hude, mesto je bilo zaprto zaradi varnosti, v njem so bile izredne razmere, ki jih je nadzirala vojska. Po orkanu je bila voda onesnažena s kanalizacijo in strupenimi kemikalijami. Ker sem živel v predmestju New Orleansa na srečo nisem imel neposredne škode.

EG: Kakšni so tvoji cilji za naprej, so ostali še kakšni potapljaški izzivi?
 
Kar se tiče potapljanja sem praktično dosegel vse svoje profesionalne cilje, saj delam kot saturacijski potapljač. S svojim delom sem povsem zadovoljen, najbolj pa mi odgovarja, da imam dovolj prostega časa ter da lahko tudi veliko potujem po svetu.