Marin Medak, morski kajakaš

Marin Medak je lani sam preveslal 1.400 kilometrov dolgo pot od Savudrije do Zakintosa, nato pa letos  s Simonom Osborneom še obalo Južne Koreje. Pravkar se je vrnil iz odprave, na kateri  je poizkusil v rekordnem času preveslati hrvaško obalo, naslednje leto pa bo sodeloval v slovensko-britanski  veslaški odpravi TransAtlantik 2012, kjer bo kot prvi Slovenec preveslal Atlantski ocean.

EG: Kdaj si se prvič srečal z veslanjem, kako je kajak spremenil tvoj način življenja in kaj te žene pri tvojih podvigih z morskim kajakom?

Veslanje je v moje življenje vstopilo pozno in dokaj nepričakovano. Ko sem pred slabimi tremi leti razmišljal kaj bi rad, sem slučajno naletel na morsko kajakaštvo in se odločil, da se v njem preizkusim. Na začetku leta 2009 sem prvič sedel v kajak in ta občutek mi je bil tako všeč, da sem z njim do sedaj naredil že več tisoč kilometrov. Rad imam morje, izzive in občutek napredka, zato so to tudi glavne sile, ki me ženejo naprej. Morski kajak je dobesedno spremenil moje življenje. To se sedaj vrti okoli priprav, izboljšav, fizične pripravljenosti, novih idej in izvedbe veslaških zgodb. Delam kar mi je všeč in to mi je v veselje.

EG:  Kako ohraniš motivacijo in zbranost, ko se vreme na morju poslabša in nastopijo krize? Kaj si se naučil iz svojih dosedanjih veslaških potovanj?

Do sedaj še nisem doživel krize, ki ne bi bila povezana z neustrezno prehrano in padcem sladkorja v krvi. Dobesedno vse težave, psihične in fizične, ki sem jih imel med odpravami, so bile neposredna posledica nezadostne energije. Verjetno pomaga to, da sem že od začetka razčistil sam pri sebi zakaj delam te stvari in se to vprašanje sploh ne poraja med samim veslanjem.
Veslanje me je korenito spremenilo. Postal sem mirnejši, preudarnejši in bolj samozavesten v pravem pomenu besede. Na kajaku se naučiš zavedati samega sebe v odnosu do okolja, ker le tako lahko uspešno premaguješ dolge kilometre. So pa tudi negativne strani. Sedaj skoraj ne grem več na potovanje, ki ni povezano z veslanjem oziroma moram s seboj vzeti vsaj športne copate, da grem pred zajtrkom odteči en krog, ker se mi zdi, da kar ne morem biti pri miru.

EG: Na vsaki poti doživiš številne čudovite morske panorame. Kateri kraji  in tereni  iz tvojih veslaških odisej so ti najbolj ostali v spominu?

Čudovita stran veslanja je ta, da se premikaš počasi, imaš čas za ogledovanje okolice in ti vtisi ostanejo v spominu. To je seveda v primeru, če veslaš blizu obale, kar pa ni pravilo. Za moj okus je Dalmacija še vedno najvišje na listi. Ni le pokrajina tista, ki očara kajakaša, tudi vasice in ljudje naredijo potovanja nepozabna.
Če bi izpostavil samo pokrajino, je to zagotovo del Albanske obale ob Otrantskih vratih. Je divja, popolnoma nedostopna iz kopna, z visokimi klifi in vmesnimi belimi peščenimi plažami. Na pobočjih raste mediteransko grmičevje in cvetlice, ki dišijo vse do morja. 

EG: Kajakaštvo krepi človekov odnos do narave in okolja. Kako doživljaš problematiko smeti in plastike v morju? Kateri deli obale, ki si jih preveslal do sedaj, so se ti zdeli najbolj onesnaženi?

Na žalost moram tudi tukaj omeniti Albanijo. Ko sem lani poleti veslal do Zakintosa, sem ob tem preveslal vso obalo te države. Je čudovita, a tako onesnažena, da sem dobesedno trpel, ko sem videl vse smeti, ki so jih ljudje puščali za seboj na plaži. Družine so prišle na kopanje in si za kosilo naredile piknik. Namesto, da bi smeti vzeli s seboj, so jih zbrali v vrečko in to vrečko pustili na plaži. Nisem mogel verjetni lastnim očem, a na žalost je bilo resnično. Upam, da se bodo hitro spametovali in spremenili obnašanje, da ne bo prepozno. 
Najbolj onesnaženo morja pa je bilo v Črni Gori. Ko sem priveslal iz Hrvaške je bilo tako, kot da bi prišel v drugo morje, ki s prvim sploh ni povezano. Kar na enkrat so se v morju pojavile plastenke in vrečke, ki so bila na Hrvaškem le redkost.

EG: Kako daleč so priprave za veslaško odpravo TransAtlantik 2012?

Odprava TransAtlantik 2012 napreduje dobro, zbral sem vso ekipo. Na žalost v njej ne bo drugih Slovencev, bodo pa Škot, Anglež , Severni Irec in moja malenkost. Barko imamo v Jahtnem centru Izola in jo opremljamo. Konec septembra bomo z njo odšli na priprave po Jadranu, da dobimo občutek za življenje in ritem, ki ga bomo imeli na Atlantiku. Na žalost imamo, kot je bilo seveda predvideno, težave s pridobivanjem sponzorstev, a nekako bomo že uspeli. Z voljo se da utreti pot!

EG: Kaj si želiš poleg Atlantika še preveslati v prihodnosti?

Že z enim pogledom na globus nam je jasno zakaj Zemlji rečemo modri planet. Morij in oceanov je veliko, prav tako mojih želja.

Več o Marinu Medaku na http://www.marinmedak.com/.